Danes je natanko eno leto, odkar sem predstavila svojo drugo knjigo Poletela v svobodo.
Ko pogledam nazaj, se mi skoraj zdi neverjetno.
Eno leto.
Dve knjigi.
Zaključek trilogije.
In ženska, ki je medtem hodila svojo pot.
Ker po svobodi ne pride še več dokazovanja.
Pride vprašanje:
Kaj narediš s svojo svobodo?
Kako jo živiš?
Kako živiš, ko ne potrebuješ več dovoljenja, da si, kdor si?
Kako se odločaš, ko pričakovanja drugih ne vodijo več tvojega življenja?
Kako ljubiš, ko nimaš več delov sebe v izgnanstvu?
Ko se vrneš iz dolge poti?
Ko lahko ustvariš nekaj in potem spustiš.
Brez garancije.
Brez zagotovila, da bo kdo ploskal.
Brez potrebe, da bi vsi razumeli.
Z zaupanjem, da bo našlo svoje ljudi.
In kaj zdaj?
To je vprašanje, ki ga ljudje pogosto postavijo, ko se nekaj konča.
Kaj je naslednje?
Katera knjiga?
Kateri projekt?
Kateri cilj?
Kateri korak?
Tudi sama sem bila dolgo naučena razmišljati tako.
Vedno naslednje.
Vedno več.
Vedno naprej.
Danes pa me bolj zanima nekaj drugega.
Kaj, če lahko samo živim?
Se učim.
Se premikam.
Se ustavim.
Sem v tišini.
Pišem, ko imam kaj povedati.
Potujem, ko me pokliče svet.
Delam tisto, kar čutim kot svoje.
Hodim v čisto navadno službo.
In če bo nekoč prišla nova knjiga, bo prišla.
Ne zato, ker jo moram napisati.
Ampak zato, ker bo nekaj v meni spet želelo govoriti.
Za zdaj je to dovolj.
Celo več kot dovolj.
Biti ženska, ki živi čisto preprosto življenje.
#poletelavsvobodo#poletelavljubezen#trilogija#portretženske#pristnaženska#svobodnaduša#divjiduh#preprostoživljenje
