Nisem načrtovala še tretjega dneva na konju.
Pa sem ga vseeno dobila 
Stal je tam s kraljevsko držo. Visok. Mogočen. Prelep.
Stopila sem bliže in ga pobožala. Potem sem se povzpela v sedlo.
Sama. Brez pručke. Brez pomoči.
In vedno, ko sedem na konja, se zgodi nekaj nenavadnega.
Ne razmišljam, kako moram sedeti. Kako ga naj vodim. Nimam navodil. Niti znanja.
Nikoli nisem imela uradnih ur jahanja. Še manj sistematično trenirala.
Pa vendar čutim nekaj tako naravnega, ko sedim v sedlu.
Toda kako je to možno?
Ker je v nas veliko več védenja, kot ga lahko doseže zavest.
Ker nekje pod vsemi naučenimi pravili, pričakovanji, strahovi in nadzorom obstaja nekaj prvinskega.
Nekaj, kar ne potrebuje razlage.
A telo ve. Spomni se.
Ravnotežja. Ritma. Gibanja.
Spomni se, kako je biti v stiku z nečim živim, močnim in samosvojim.
Na konju vedno zelo močno čutim tisti del sebe, ki noče biti ukročen.
Ko čutiš moč, ne da bi jo moral dokazovati.
Ko čutiš svobodo, ne da bi moral kam pobegniti.
Ko čutiš povezanost z nekom, ne da bi ga moral imeti pod nadzorom.
Zaupam telesu, tudi kadar moj um ne zna povedati, kako vem.
Ker se nekaterih stvari ne naučimo.
Spomnimo se jih 
#portretženske#pristnaženska#divjiduh#svobodnaduša#trilogijapoletela#mojastrast#prepotovatisvet
