Ala-Kul je bil zagotovo eden od vrhuncev mojega potovanja po Kirgizistanu. Večdnevni pohod, ki te vodi skoraj do 4.000 metrov visoko.
Prvi dan teče skozi prelepo dolino, obdano z gorami, po cesti, ki to v resnici skoraj ni. Premagaš jo lahko peš, s konji ali ruskimi tovornjaki Kamazi. In vožnja z njimi je doživetje zase. Potem smo se začeli dvigovati skozi nizko podrast do jurt kampa na 2.920 m nm.v. Naslednje jutro pa smo ob reki pot strmo nadaljevali navzgor do 3.500 m nm.v., kjer se nam je Ala-Kul prvič razkril.
Smaragdno jezero, skrito visoko med gorami.
Vreme je bilo še vedno dovolj prijazno, da smo se lahko podali še na večurno hojo ob jezeru do vznožja istoimenskega ledenika (na sliki levo). Naslednje jutro nas je pričakala slana in ob sončnem vzhodu smo začeli zadnji vzpon po strmem meliscu proti Ala-Kul Passu na 3.920 m nm.v. Tokrat so nas bogovi obdarili z božanskim vremenom. Sonce je sijalo. Sinje nebo je bilo brez enega samega oblačka. Z vsakim korakom višje so se izza gora dvigovali pet in več tisočaki. Ledeni vrhovi so se lesketali v soncu.
Bolj ko sem gledala ta mogočen prizor, bolj so se mi polnile oči s solzami. Bližala sem se vrhuncu tega neobičajnega petnajstdnevnega potovanja. In ko sem prišla na vrh, sem se usedla na kamen in jokala.
Od ganjenosti.
Od radosti
Od občutka dosežka.
Od tega, da sem porabila zadnje atome moči.
In predvsem zaradi neizmerne lepote.
Narava je pač največja ustvarjalka in njene umetnine puščajo v tebi neizbrisen pečat.
Vrhunci so čudoviti.
Zanje se vzpenjamo.
Zanje premagujemo pot, višino, vreme, napor in utrujenost.
Na vrhu za nekaj dragocenih trenutkov stojimo nad svetom.
Vidimo dlje. Vidimo več.
In vendar …
življenje ni na vrhu.
Na vrhu je veter.
Zrak je redkejši.
Lahko je mraz.
Tam ni dreves.
Ni rek.
Ljudi skorajda ni. Največkrat si celo sam.
Življenje pa je spodaj.
V dolini.
Tam tečejo reke.
Tam raste trava.
Tam cvetijo rože.
Tam se pasejo konji.
Tam so vrelci tople vode.
Tam so ljudje.
Tam se srečujemo.
Tam ljubimo.
Tam se dogaja vse tisto majhno, nepopolno in vsakdanje, zaradi česar je življenje sploh življenje.
A vrhovi ostajajo dragoceni.
Ker se zaradi njih lahko odmaknemo od vsakdanjega in pogledamo svoje življenje z druge perspektive.
Da občutimo dosežek.
Da nas lepota razgleda za trenutek ustavi in gane do solz.
A potem se moramo vrniti.
V dolino.
V vsakdanje.
Ker tam teče življenje.
#portretženske#pristnaženska#divjiduh#svobodnaduša#mojastrast#prepotovatisvet
