Moja najbrž zadnja zgodba iz Kirgizistana v bistvu ni zgodba iz samega potovanja, temveč zgodba iz življenja. Navdih zanjo sem dobila, ko sem z vrha gledala 32 serpentin …
Na prvi pogled samo pot.
Ovinek za ovinkom.
Spust za spustom.
Do skritega slapa na dnu.
A prav teh 32 serpentin me je spomnilo na resnično pot vsakega od nas, katere smisel razumemo šele takrat, ko jih sami prehodimo.
V svoje globine.
Ko se spustimo pod vse tisto, kar smo si skozi leta naložili nase.
Pod vloge.
Pod pričakovanja.
Pod strahove.
Pod potrebo, da imamo vse pod nadzorom.
Pod mehanizme boja za preživetje.
Pod dokazovanja svoje vrednosti.
Pod nenehno potrebo po več.
In pot definitivno ni ravna.
Ima ovinke. Veliko njih.
Včasih se zdi, da se vrtimo na mestu.
Da se vračamo. Da smo spet tam, kjer smo že bili.
Pa vendar smo vsakič malo globlje …
Dokler ne pridemo do svojega bistva.
Do svojega notranjega vrelca.
Do slapa svoje čiste esence.
Slapa niem videla z vrha.
Čakal je spodaj.
Živ. Čist. Jasen.
Sedla sem v njegovo mrzlo vodo in namočila noge.
In samo mirovala v zavedanju, da mi je tudi moj notranji slap vedno na voljo.
Da se moram le spustiti do njega.
Do tistega prostora v sebi, kjer ničesar ni treba dokazovati, nadzorovati ali doseči.
Kjer lahko samo črpam.
Se napolnim.
In samo sem.
Serpentine v našo notranjost so ključne na naši poti v duhovno modrost in pristnega življenja.
Ovinek za ovinkom, plast za plastjo odstiramo, kar ni del naše resnice.
Ne zato, da bi našli nekaj novega.
Ampak da bi prišli do nečesa, kar je bilo ves čas tam.
Do svojega notranjega izvira, kjer žubori naša resnica.
In ko posedimo v njej dovolj dolgo, se lahko z jasnostjo vrnemo v zunanji svet.
#portretženske #pristnaženska #trilogijapoletela #pristnoživljenje #mojastrast #prepotovatisvet
