Draga moja,
a veš, da je v tebi moč, ki je nevidna.
Ki ne kriči. Ne dokazuje se. Ne hiti.
To ni vloga, ni položaj, ni status, ni naloga in ni odgovornost za druge.
Ni v tem, koliko narediš za druge, ampak v tem, kako globoko znaš biti prisotna – v sebi in zato tudi z drugimi.
To je moč ženske, ki drži prostor. In to je ena najmočnejših sil, ki jih ženska sploh ima.
To je stanje, v katerem si dovolj v sebi, da ne posegaš, ne popravljaš, ne bežiš. Samo si.
Ne vstopaš v življenje zato, da bi ga usmerjala s silo.
Ne zato, da bi ljudi vodila tja, kamor misliš, da morajo iti.
Ne nosiš bremena drugih. Ne rešuješ, zdraviš ali popravljaš.
Ne hitiš z odgovori. Ne zapolnjuješ vsake tišine.
Ne prevzemaš krmila iz potrebe, da moraš vse voditi.
Ne reagiraš iz strahu, da bo nekaj izgubljeno, če ne boš takoj ukrepala.
Ženska, ki drži prostor, ne izgubi moči.
Ona jo prvič zares dobi nazaj.
Ker ne beži več iz svojega notranjega sveta.
Ker zna ostati v sebi, ko se zunaj nekaj premika, ruši ali razpira.
Ker zna ostati prisotna, ko je neprijetno.
Ker zna ostati mirna, ko drugi iščejo ravnotežje.
Ker ne nosi več vsega.
Ker ne upravlja več z vsemi.
Ker ne rešuje več sveta.
Ona mu samo dovoli, da se pokaže takšen, kot je.
Takrat moč postane prisotnost.
In prisotnost spremeni vse.
