Vrnila sem se v domovino, a še vedno iščem besede za vse, kar sem doživela v zadnjih zelo intenzivnih dnevih.
Vem, da ste mnogi čakali na moj glas in razplet te čudežne zgodbe …
A morala sem najprej vse to začutiti, predihati in shraniti globoko vase.
Po 48 letih sem objela svojega očeta.
Del mene, ki je ves čas živel nekje daleč stran … in vendar ves čas tudi v meni.
To je bilo srečanje, ki bi ga težko opisala z besedami, ker ga lahko samo začutiš.
Ker so govorila srca.
Pogledi.
Dotiki.
Solze.
In vse, kar se je zdelo izgubljeno v vseh teh letih, se je začelo sestavljati v sliko razsežnosti, ki sem jih ves čas slutila.
Vsi koščki naše razbite družinske zgodbe so se počasi sestavili v jasno sliko razumevanja, sočutja in ljubezni.
Hvaležna sem za vsak objem, vsak pogled, vsako besedo in vsak trenutek, ki smo ga lahko skupaj doživeli z očetom. Za vsak poljub, še zlasti tistega na čelo kot arabski očetje in moški poljubijo svoje hčere, ženske v znak brezpogojne ljubezni, sprejetosti in pripadnosti.
Samozavesten in zadržan moški, ki sem ga nosila v spominu, je svoje mesto prepustil skromnemu, tihemu in krhkemu starcu, ki si je vse življenje želel le to, da nas še enkrat vidi.
Hvaležna sem za to snidenje.
Hvaležna za svojo sestro.
Za mamo.
Za skupno čustveno in dušno potovanje.
Za posebno prijateljstvo, ki se je začelo z enim samim telefonskim klicem.
Za družino, ki nas je sprejela odprtih rok in ki predano skrbi za očeta.
A radost in žalost se pogosto držita za roki.
Tihi trenutki sreče so se mešali z grenkobo ponovnega slovesa.
Smeh, ki ga je sočasno dušila bolečina v prsih.
A takšno je življenje.
Ni enega brez drugega.
Življenje nam vedno daje oboje.
Prav zato so trenutki čiste, neskaljene prisotnosti vredni več, kot lahko zapišem.
To so tisti dragulji, ki svetijo v našem srcu še dolgo potem, ko veter na aleksandrijskih ulicah odnese zadnje sledi naših korakov.
In vem, dragi moji, da je prav to največji čudež življenja —
da ljubezen, kljub času, razdalji in letom tišine, vedno najde pot domov.
Mashallah 
