Ime zveni precej nedolžno. Skoraj prikupno. Človek bi si predstavljal nekaj mehkega, črno-belega in prijaznega.
No, Panda Pass ni nič od tega.
Najprej dolga pot po dolini od karavanseraja Tash Rabat, čez potočke, medtem ko opazuješ svizce v njihovi žvižgajoči predstavi z enega brega na drugega: »Pazi, človek gre.« 
Potem pa prvi nič kaj velik vzpon, ki še ne da slutiti, kaj te čaka za ovinkom. Strm vzpon po melišču, ki se kar ne konča. Ko misliš, da si že skoraj tam, se pred tabo dvigne še en klanec.
Tudi vreme tisti dan ni bilo ravno na naši strani. Nebo je bilo zaprto, vidljivost slaba in tisto, zaradi česar se človek vzpenja tako visoko – veličasten razgled – se je skrivalo za oblaki.
Ko sem vendarle prišla do prelaza, se je pred menoj pokazalo jezero.
Vsaj približno.
In gore.
Tudi te so bile tam. Nekje.
Proti Kitajski so se v megleni sivini risali samo obrisi.
Nič spektakularnega. Nobene velike filmske scene.
Samo nekaj nejasnih linij v daljavi.
Pa vendar sem se podala še na zadnji vzpon, da sem lahko na 4100 m nm.v. čutila objem mrzlega vetra in toplega zadovoljstva v sebi.
Panda Pass je bil zahteven zaradi dolžine in višine. A me je spomnil na nekaj, kar v vsakdanjem življenju hitro pozabimo: ni vsak vzpon namenjen temu, da na vrhu doživiš veličasten trenutek.
Včasih je zmaga že to, da prideš do tja, in položiš kamen na vrh tistih, ki so jih pred menoj zložili že drugi pohodniki. Kot majhen znak spoštovanja do gore. Morda tudi kot tiho priprošnjo, da se varno vrneš v dolino.
No, potem pa se je začel drugi del zgodbe.
Sestop v dežju.
Po melišču je samo nežno pikal. Potem pa padal vedno močneje.
Potke, po katerih sem nekaj ur prej hodila brez posebnih težav, so se začele spreminjati v blatna drsališča. Travniki v močvirja. Majhni potočki, ki sem jih pred nekaj urami prečila brez izzivov, so narasli v hudournike.
Vsak korak v tej z vodo prepojeni pokrajini je dodal svojo kapljico k mokri zgodbi v mojih čevljih.
Jebemti 
Takrat sem si prvič zares rekla: A mi je res tega treba?
Ko si moker, utrujen, ti drsi, pred tabo pa je še dolga hoja, človek pač nima vedno potrebe po osebni rasti. Po filozofiji. Po globokem spoznanju. Tudi do ustavljanja in slikanja mi ni bilo več.
Ker nazaj ni šlo drugače kot naprej.
Četudi blaten, utrujen, lačen in siten.
Ker si samo še želiš sezuti te preklete mokre čevlje.
Z mislijo v glavi: »Drugo leto bom ležala na ležalniku, se grela pod vročim grškim soncem in delala prav nič.«
Bom res?
Kaj pravite?
#portretženske#pristnaženska#divjiduh#svobodnaduša#mojastrast#prepotovatisvet
