Do Kel-Suuja ne prideš mimogrede.
Bajprej potrebuješ posebno dovoljenje, saj leži tik ob kitajski meji.
Nato se dolgo voziš.
Z džipi.
Po prašnih cestah, skozi dolino Kok-Kiya, mimo pokrajin, ki postajajo vse bolj divje in vse manj podobne svetu, ki ga poznaš.
Včasih se samo vprašaš, ali cesta, po kateri se voziš, sploh še kam vodi.
A vodi.
Do jurt kampa ob razvejani reki Kurumduk, ki odteka iz jezera
Kel-Suu.
Eno najlepših jezer v Kirgizistanu.
Leži na 3536 m nadmorske višine.
Do njega moraš prehoditi pot.
Šele potem ti pokaže svoj obraz.
Modrina, ki se svetlika v soncu.
Stisnjeno med mogočno Tian Shan gorovje (Nebeške gore)
Skale, ki se dvigajo kot ogromne stene.
Svet, ki se na prvi pogled zdi popolnoma miren, se v resnici ves čas spreminja.
Ker te gore niso zares negibne.
Še vedno se dvigajo, saj se Zemlja pod njimi še vedno premika.
Tako kot tudi v meni 
Čeravno sedim na miru, me lahko naslednji premik pripelje v vodo, ki ima okoli deset stopinj.
Zaplavala sem.
Halooo! Jaz, ki obožujem vročo vodo
A Kel-Suu me je vabil, da ni vse, kar je hladno, tudi neprijetno.
Ker življenje ni vedno toplo.
Ni vedno udobno.
Ni vedno mirno.
Ni vedno predvidljivo.
Ampak je prav zato čudovito.
Ker se premika.
Ker se spreminja.
Ker se preoblikuje.
Tako kot gore.
Tako kot Zemlja.
Tako kot voda.
Zato, dragi moji, ne se prestraštiti, če čutite premike rasti znotraj sebe. Morda niso vedno takoj vidne navzven, a vi veste.
#portretženske#divjiduh#mirnitrenutki#mojastrast#potovanja#kirgizistan
