Nekatere fotografije niso samo fotografije.
Nekatere v sebi nosijo zgodbo.
In nekatere košček človeka.
Ta je ena takšnih.
Orlica.
Kraljica neba.
Močna, mogočna in popolnoma svoja.
Kot bi za trenutek držala nebo.
Visoko nad glavo.
Kirgizi imajo do orlov poseben odnos.
Mladičko vzamejo iz gnezda in jo vzgajajo, trenirajo ter z njo lovijo. Med človekom in ptico se splete posebna vez. Učita se drug od drugega.
Človek spozna njen značaj, njeno moč, njene odzive.
Ona spozna njegov glas, njegove roke, njegov način.
Povedali so mi, da svojo orlico ljubijo kot hčerko.
Z njo živijo leta.
A ves čas ostane nekaj, česar človek ne pozabi:
Orlica ni njegova.
Je samo njegova sopotnica za določen čas.
Po dvajsetih letih ljubečega sobivanja jo vrne v naravo.
Izpusti jo.
Človek, ki je leta skrbel zanjo, jo učil, z njo lovil in jo poznal bolje kot marsikoga, odpre dlani in jo spusti nazaj v svet, ki ji pripada.
Nazaj v nebo.
Tam si najde partnerja in ustvari svoje življenje.
In on je morda nikoli več ne bo videl.
Povedali so mi, da jim je takrat težko.
A vedo, da je tako prav.
Ker orlica ne pripada človeku.
Lahko jo drži.
Lahko jo neguje.
Lahko jo uči.
Lahko jo ljubi.
Pa ves čas ve, da je ne poseduje.
Ker ni ustvarjena za njegovo roko.
Ustvarjena je za nebo.
Ker je divja.
Neukrotljiva.
Ker pripada nebu.
Ko sem to poslušala, sem pomislila na ljubezen.
Na tisto pravo.
Ne na ljubezen, ki pravi: »Ti si moj.«
Ampak na ljubezen, ki zna reči: »Ti si svoj.«
Kako težko je to razumeti, kajne?
Ker ljudje imamo radi tako, da želimo obdržati.
Želimo vedeti.
Želimo biti prepričani.
Želimo imeti ob sebi človeka, ki ga ljubimo.
In ko se začne oddaljevati, nas je strah.
Strah nas je izgube.
Strah nas je praznine, ki bo ostala za njim.
Zato stiskamo. Zato držimo premočno. Moža, ženo, otroka, starša …
In prav s tem največkrat uničimo tisto, kar smo želeli imeti ob sebi.
A ljubezen ni posedovanje.
Ljubezen je prostor.
Ljubezen je zaupanje.
Ljubezen je sposobnost, da nekoga vidiš takšnega, kot je, in mu ne želiš odvzeti njegove narave.
Njegovega neba.
Njegovega leta.
Ah, kako sem hvaležna za ta trenutek z zlato orlico.
Ker se pač ptice pojavljajo skozi moje celotno življenje.
V mojem priimku.
V mojih potovanjih.
V mojih knjigah.
V meni.
Morala sem se najprej dvigniti v svoje nebo, da sem lahko zares ponotranjila, da človek lahko ljubi nekaj, česar ne more imeti.
Da lahko nekoga spremljaš del poti, ne da bi moral vedeti, kam bo odšel.
Da lahko nekoga objemaš, ne da bi ga držal zase.
In da je največje dejanje ljubezni prav to, da so tvoje dlani odprte.
In rečeš: »Leti.«
Ker sta ljubezen in svoboda krili iste ptice.
#portretženske#ljubezen#svoboda#trilogija#poletela#mojastrast#potovanja#kirgizistan
