Vrnila sem se.
Iz Kirgizistana.
Iz dežele gora, konj, jezer, jurt in neskončnih planjav.
Odšla sem zaradi narave.
Zaradi občutka, da bom za nekaj dni stopila iz svojega običajnega sveta.
Iz želje občutiti, kako malo v resnici potrebujemo.
Nahrbtnik.
Vodo.
Topla oblačila.
Dober par čevljev.
Zavetje.
Konja.
Preprost obrok.
Kozarec čaja.
In nekoga, s komer lahko deliš pogled z gore.
Vse drugo je nepomembno.
Kirgizistan me je osupnil s svojo lepoto, a me ni razvajal.
Ravno nasprotno.
Bil je naporen.
Utrujenost je naraščala z vsakim dnem. Pogosto sem hodila daleč za drugimi. Včasih sem se spraševala, zakaj za vraga sem si to izbrala.
Potem pa sem prišla do vrha.
In skakala od veselja. Ali se razjokala.
Od utrujenosti.
Od porabe zadnjega atoma moči.
Od občutka, da sem spet presegla svoje fizične in psihične meje.
Od čarobnosti trenutka na 4000 m nm.v.
Od lepote.
In vse je bilo poplačano.
Ne znam vam v enem zapisu povedati vsega, kar sem doživela.
Zato bo Kirgizistan dobil še nekaj svojih zgodb.
O konjih.
O jezerih.
O gorah.
O jurtah.
O ljudeh.
In o nomadskem duhu.
Duhu, ki je preživel stoletja.
Tudi takrat, ko se je zdelo, da ga bo zgodovina izbrisala.
A ga ni.
In morda prav zato še vedno tako močno živi …
#portretženske#divjaženska#svobodenduh#mojastrast#potovanja#kirgizistan
