Dolga leta sem čutila, da moram svetu nekaj dati.
Da moram nekaj doseči, da bi bilo življenje izpolnjeno.
Danes živim drugače.
Moje knjige so poletele v svet. 
Zdaj živijo svoje življenje.
Nasle bodo tiste, ki jih potrebujejo 
Tudi težo, da moram najti svoje poslanstvo, sem odložila.
Kar je povsem v nasprotju s časom, ko vsi govorijo: “Najdi svoje poslanstvo.”
A vem, kako nemogoče je iskati nekaj, kar v resnici samo si.
Življenje je v svojem bistvu zelo preprosto.
Sodobni svet pa nas nenehno prepričuje, da moramo ves čas nekaj dosegati.
Več uspeha.
Več dosežkov.
Več nazivov.
Več odgovornosti.
Več prepoznavnosti.
Več stvari.
Več hrupa.
Duša pa šepeta ravno nasprotno.
Manj.
Manj vlog.
Manj dokazovanja.
Manj potrebe, da bi bili pomembni.
Manj stvari, ki jih nosimo.
Zato pa več življenja.
Več tišine.
Več prisotnosti.
Danes sem samo ženska.
Ženska, ki vsako jutro pozdravi sonce.
Ki zna sedeti v tišini.
Brez teže, da mora biti več.
Brez potrebe, da bi karkoli dokazovala.
Brez še ene naloge, ki mora biti opravljena.
Ki ne išče več svojega mesta v svetu.
Ampak preprosto je v njem.
In živi svoje življenje.
V vsej njegovi preprostosti.
