včeraj smo prižgali prvo adventno svečko. Svečko upanja ![]()
Prižgala sem jo z globoko hvaležnostjo, saj me je letošnje leto postavilo na posebno mesto – na mesto, kjer sem stala sama. Brez varnostnih mrež. Brez gotovosti. Na točko, kjer ni bilo več zunanjih opor, na katere bi se lahko naslonila. Samo jaz – in življenje pred menoj.
Veliko je bilo dni, ko je bilo okrog mene vse tiho. Ko sem čutila težo odločitev, odgovornosti in neznanega. A hkrati tudi poglobljen stik s seboj in svojo neukrotljivo naravo. Prav na tem križišču sem se povsem osamosvojila. Naučila sem se stati v lastnem stebru moči.
Naučila sem se, da ne potrebujem zunanjih zagotovil, da bi čutila notranjo gotovost. Da zadošča moje (za)upanje, ki v meni gori kot neugasljiv plamen.
Ni treba videti cele poti.
Dovolj je, da začutiš naslednji korak. In ga narediš v skladu s seboj.
In to je dovolj.
Zato naj vas prva adventna svečka spomni:
Upanje ne potrebuje množice. Upanje ne potrebuje zagotovil. Potrebuje le srce, ki se ni skrčilo in zaprlo v strahu, temveč ostaja mehko in odprto za čudeže življenja.
knjiga: Poletela v svobodo
fotka: Canyon Colca Peru, 3300 m nm.v.
#pristnaženska#mojastrast#navdihovatidruge#advent#prvasvečka#čudežiživljenja
