Razmišljam o svobodi. O tisti, ki sem jo letos osvajala. Zlasti takrat, ko poslušam številne ženske, ki so sledile klicu svobode, zapustile redne službe in se podale na samostojno pot. Daleč od pravil, sistema, nadzora in ustaljenih okvirjev. Tam je svoboda.
Pa je res tako?
Zame ta zunanji preskok še ne pomeni tudi svobode. Ker samostojno podjetništvo ni zagotovilo za svobodo. Tudi tukaj potrebujemo strukturo, red, sistem in veliko discipline. Če so nas v sistemu »dušili« odnosi, si v lastnem poslu za vse sam. In če nas ob tem še skrb za finančno stabilnost žene v nenehno ustvarjanje, potem nismo zares svobodne.
Ni torej vse zlato, kar se sveti.
Izkusila sem oboje, zato vem, da svoboda ni v zunanjih dejavnikih.
Zame je svoboda nekaj drugega.
Ne živi v statusu, pogodbi ali urniku.
Živi v meni, v védenju, da čvrsto stojim na svojih notranjih temeljih.
Ta mi omogočajo, da sem svoja, da se zanesem nase in se prožno prilagajam spremembam, ne da bi pri tem izgubljala sebe. Je neodvisnost, da lahko v vsakem trenutku izberem zato, ker lahko. Ne zato, ker moram. Zaradi pričakovanj drugih ali lastnega strahu. Ko sem zmožna spustiti karkoli, kar me ne podpira več. Ko preprosto dovolim, da življenje teče skozi mene in mi pomežikne v pravo smer.
Resnična svoboda je zame nenavezanost. Ena najtežjih, a prav zato najbolj osvobajajočih izkušenj v našem življenju. Nenavezanost ne pomeni, da ničesar ne poseduješ in da se umakneš od vsega, temveč da nihče ne poseduje tebe in da si lahko blizu vsega, ne da bi te karkoli držalo v primežu.
Svoboda v mojih očeh ni cilj, ki ga dosežeš v zunanjem življenju. Je stanje zavesti, ki ga živiš vsak dan.
