Vsi hrepenimo po miru, kajne? Po miru v sebi, v odnosih, v svojem domu in v svetu. A živimo v času, ko je veliko kaosa, hrupa, pritiskov in pričakovanj. Svet nas dobesedno sili, da hitimo, primerjamo, dokazujemo, nadzorujemo in se trudimo držati vajeti v rokah, kot bi lahko s trdnim oprijemom zagotovili, da bo življenje teklo točno tako, kot smo si zamislili.
Ko realnost ne sledi našim načrtom, se v nas prebudijo nemir, dvom in strah. Preigravamo misli, vrtimo scenarije, iščemo rešitve, pritiskamo nase in na druge – in prav takrat se najbolj oddaljimo od miru, ki ga tako zelo iščemo.
Življenje pa je reka. Nikoli ne teče enako, nikoli se ne dotakne istega brega dvakrat. Enkrat je počasno, mehko in toplo, drugič divje, polno nepredvidljivih brzic. Mir ne najdemo tako, da skušamo reko zaustaviti ali nadzorovati njenga toka. Najdemo ga takrat, ko se postavimo vanjo – ko stojimo v njenem toku, usidrani v sebi, in dovolimo, da teče skozi nas.
Ko popustimo oprijem in dovolimo, da se notranje vode umirijo, se mir približa. Pravzaprav je vedno bil tu, le mi ga nismo mogli videti, ker smo stali v zunanjem nemiru.
Kot pravi moj ljubi Rumi: »Počakaj, da se vode umirijo. Takrat boš videl nebo, ki se zrcali v njej.«
Mir ni pasivnost. Je notranji prostor, kjer utihne trmasti glas ega, ki bi rad vse po svoje, in lahko v tišini prisluhnemo svojemu srcu, svoji intuiciji, svoji resnici. Takrat jasno prepoznamo, kdaj je čas narediti korak naprej in kdaj preprosto počakamo. Ko samo smo!
Druga adventna svečka, ki smo jo prižgali včeraj, simbolizira mir.
Prižgite ga tudi v sebi. Negujte ga. Varujte ga. In delite ga povsod tam, kjer se vas ljudje dotaknejo s svojimi zgodbami, nemiri in hitenji. Nikoli ne veste, kdo vse bo za trenutek zadihal lažje zaradi vašega notranjega miru.
