Kar se je pred enim letom prižgalo kot iskra povabila, se je razcvetelo v bogato oddajo s pristnimi ženskami in zvestimi gledalkami. Vesela sem, da so v prostor iskrenih pogovorov stopili tudi moški. Včeraj sem posnela še zadnje epizode v tem letu, tudi tokrat s štiri s čudovitimi sogovornicami 
Eno leto in 44 epizod Pristne ženske 
Vsak pogovor, vsaka zgodba, vsak uvid, vsaka ženska in vsak moški so dodali svojo pristno lučko k bolj zavestnemu, bolj čutečemu, bolj ljubečemu, bolj harmoničnem življenju 
Skupno sporočilo: »Bodi luč, ki jo želiš videti v svetu!«
Neskončno sem hvaležna 
Sedaj pa je čas samo zame.
December je postal (pre)glasen, poln luči, hitenja in stvari, ki nas vlečejo stran od sebe.
A narava kljub vsemu ostaja zvesta sebi. To je najtemnejši čas leta. Čas umika. Čas, ko se vse bistveno rojeva v notranjosti.
Zato zame božič že vrsto let ni več nekaj, kar se praznuje navzven, temveč simbol rojstva božanske iskre – svetlobe, ki se ne prižge zaradi drugih, daril ali hrupa, ampak zato, ker si doma v sebi.
V tem mirnem prostoru negujem tisti del sebe, ki je tako mehak in občutljiv, kot tudi pogumen in močan.
In to je moje božično voščilo vsem vam, dragi moji:
da si tudi vi, vsaj za trenutek, v tem svetem času, dovolite manj hrupa in več miru.
Manj drugih in več sebe. Manj izpolnjevanja pričakovanj in več posluha za svojo notranjo svetlobo
p.s.: Žarim v čudoviti rdeči obleki od ene in edine Nataly Coljnar – BB Fashion Maribor, ki je bila včeraj moja gostja
