Čile je bila zadnja država na mojem popotovanju po Južni Ameriki. Na bolivijskem Altiplanu smo prečkali čilensko mejo in se ob vulkanu Licancabur, ki s svojimi 5.916 metri in prepoznavno snežno pokrito koničasto obliko mogočno kraljuje na meji, spuščali proti kraju San Pedro de Atacama, ki leži v puščavi Atacama, na severu Čila.
Obožujem puščave, ker te že na prvi pogled prevzame občutek brezmejnosti. Suha, prašna tla, ki jih prekinjajo le redki grmički, oddaljene gore in nebo, ki se zdi še modrejše kot kjerkoli drugje. Tukaj je doma starodavna lepota, prvinskost, ki kot tihi šepet pripoveduje zgodbo prednikov. V puščavi začutiš, da čas nima pomena – tu ni včeraj in jutri, obstaja le bogastvo sedanjega trenutka.
In prav tukaj sem se srečala s svojim notranjim otrokom – v trenutku, ko sem sedla na konja. Kot otrok sem jahala na nemškem podeželju, in tukaj, med vulkani in peskom Atacame, sem znova začutila tisti stik. V tistem trenutku nisem bila več popotnica, nisem bila odrasla ženska z obveznostmi in odgovornostmi. Bila sem deklica, ki jo nosi konj čez neskončno prostranstvo in ki verjame, da je svet brezmejen. Kar sem občutila, je bila čista radost trenutka – kot da v življenju nisem počela nič drugega kot sedela v sedlu. Nepopisna lahkotnost, smeh, ki prihaja iz srca, notranji otrok, ki vriska od svobode…
Potem pa odrastemo in nekje na poti življenja vse to izgubimo. Iz rok spustimo živost in jo zamenjamo za »resno« življenje, ki nas prepogosto omejuje v doživljanju sebe, sveta, življenja. A veste, dragi moji, nikoli ni prepozno. Vem, o čem govorim in vem tudi, da se svoboda vrne v trenutku, ko se spomniš, kdo si bil, preden si postal vse, kar si mislil, da moraš biti.
p.s.: prav zato sem tudi napisala knjigo Poletela v svobodo
#pristnaženska #authenticwoman #awomanonamission #mypassion #inspiringothers #mysoul #wildandfree #traveling #chile
