Če bi morala letošnje leto opisati z enim stavkom, bi to bil: leto, ko sem se v celoti usidrala v sebi.
Ne zmagala.
Ne dokazala.
Ne prilagajala.
Ne zadrževala.
Samo usidrala.
Dolga leta sem znala rasti.
Znala sem preživeti, stati sama, preseči ovire, ozavestiti nova spoznanja.
Letos pa me življenje ni več spraševalo, koliko zmorem.
Vprašalo me je nekaj drugega:
Ali znaš ostati, ko ni več treba ničesar?
Ali boš zbežala iz sebe?
Ali boš znala ostati prisotna v sebi, ko ni zunanjega pritiska, ko ni jasne poti, ko ni takojšnje potrditve?
To leto me ni vprašalo, kaj še lahko naredim.
Vprašalo me je, ali sem pripravljena samo biti.
V sebi.
V tišini.
V samoti.
V svoji resnici.
Iz tega prostora je dozorela tudi moja druga knjiga, Poletela v svobodo.
Kot naravna posledica poti, ki sem jo prehodila.
Ne govori o tem, kako postati nekdo drug, temveč o pogumu spustiti vse tisto, kar nismo.
O tem, kdo smo, ko nas nič več ne definira – ne vloge, ne pričakovanja okolice, ne zgodbe o tem, kdo bi morali biti.
Govori o tem, kako stopiti v pristnost brez identitete, ki te je nekoč oblikovala.
Brez potrebe po potrditvi.
Brez strahu pred tem, kdo ali kaj ostane, ko spustiš vse. Čisto vse!
In takrat pride svoboda.
Svoboda biti ti.
Takšna, kot si.
Z vsem, kar si, a hkrati nič.
Ključen pečat temu letu je dalo tudi moje potovanje v Južno Ameriko.
Tja nisem šla iskati sebe, temveč občutit sebe – v svojem najbolj prvinskem dihu. Tudi, ko je bil zrak redek.
In ostala sem. V sebi 
fotka: iz Mavrične Gore – Peru – 5036 nm.v. – ledenik 6500 nm.v.
#pristnaženska#portretženske#mojaduša#svoboda#mojastrast#potovanja#peru#mavričnagora#kosamosi
