Že tako je letošnje leto energetsko naporno, včerajšnji mlaj pa me je močno stisnil. Težka čustva so me potegnila v globino. Nemirna sem zaspala, a se hitro zbudila od vsega, kar se je v zadnjem mesecu sukalo okrog mojega živčnega sistema.
Izvajalec, ki si mu zaupal, zaradi lastnih bolečin kriči nad teboj. Sodelovanje z drugim odpira nove izzive. Poti, ki si jih gradil z ognjem v srcu, ne rastejo. Nova zgodba, kjer sploh ni bila tvoja pozornost in v kateri še ne vidiš smisla, odpira svoja vrata.
Po neprespani noči sem zjutraj, izmučena in prazna, odšla na Pohorje. Narava je zame vedno znova eliksir, zdravilo, terapevt, učitelj. Ko vse drugo odpove, je tu moj breg. Nič ne zahteva, nič ne pričakuje, samo je. Maribor je bil še zavit v meglo, medtem ko se je strmina že kopala v soncu. Jaz sem res otrok sonca — neverjetno, kako me takoj napolni in ogreje. Jesenske barve gozda pa so me nežno objemale, kot bi me narava sama želela pomiriti in spomniti, da življenje teče po svojih ritmih.
Kaj vam želim sporočiti, je to: nimamo vedno vpliva na to, kaj se nam zgodi. Vedno pa imamo vpliv na to, kako se bomo odzvali.
Pomembno je, da prepoznamo svoja čustva, a prav tako, da se v njih ne izgubimo.
Ko izberemo odmik, vdih in pogled z druge perspektive, dovolimo, da nas ritem življenja vodi s svojo nezmotljivo modrostjo.
In jesen je tisti čarobni letni čas, ki nas uči spuščanja … vsega, kar nam ne služi več … zato, da naredimo prostor za vse tisto, kar naravno želi najti pot do nas. Takrat se vrne tudi notranji mir.
